»Moje pesmi, moje sanje«

»In življenje naše, / ki tak hitro teče – / Mar so samo sanje?/ Sanje, jek mi reče.«

»Bodi v kamnu, magični ples, / prišle so sanje, odzgoraj, / selijo se misli!«

»To so bile najčarobnejše, skoraj preroške sanje, kar sem jih imela.«

»Oljčnik nad morjem / je moj vsakdan / zlata skrinja zelenih sanj …«

»Neki tuji svet prihaja v nas. Tuje sanje. Neznane daljave. Prazne pokrajine. Sami ostajamo. Sami. Sebi.«

»Zdaj je ta trg moj grob. Vse so samo sanje.«

»Povem ti, ne potrebujem veliko: / teraso s pogledom na morje / in sanje, ki jih valovi nosijo k obrežju.«

»Pesem je zasanjana / v peskovskih ogradih, / le dekle s kitko / jo lahko zbudi // iz primrtvenih sanj.«

»neskončna brazda sredi ceste / je bila opomin dvema svetovoma, / ki sta požirala občutke, / samevala v breztežnosti sanj, / brezbrižnem trenutku biti.«